Aleteia
La fête du jour

Četrtek, 9. julij
Sveta Veronika Giuliani

redovnica

Rodila se je 27. decembra 1660 v Mercatellu pri Riminiju v Italiji,

umrla je 9. julija 1727 v mestu Città di Castello, prav tako v Italiji.

Zavetnica: Za svojo zavetnico so si jo vzele Veronikine sestre.

Materina dediščina

Bila je sedmi otrok v premožni družini Frančiška in Benedette Mancini. Štiri leta je bila stara, ko ji je umrla mati; ta je pred smrtjo svojim petim hčeram kot "doto" izročila češčenje ene izmed Odrešenikovih petih ran – Veroniki (preroško) rano Presvetega Srca. Oče jo je sprva želel omožiti s katerim od plemiških snubcev, ko pa jih je Veronika vse po vrsti odklanjala in zaradi tega zbolela, je popustil in ji dal svoj blagoslov, da se lahko posveti Bogu. Tako je s sedemnajstimi leti vstopila v red kapucink, kjer je prevzela redovno ime Veronika.

Kristusovo trpljenje

Tu se začnejo njena prava mistična doživetja: razodetja, vizije, zamaknjenja in milosti, kot so jih doživljali le redki svetniki. Po videnju skrivnostnega keliha trpljenja so sledila "konkretna znamenja": prejela je Kristusovo prsno rano, na glavi se ji je videla trnjeva krona, sledile so rane ob strani, pozneje pa še druga znamenja križanega Gospoda. Pri vsem tem je hudo trpela, tako da tega kmalu ni mogla več skrivati pred drugimi. Spovednik ji je naročil, da mora pisati dnevnik in vanj zapisovati vse, kako je Bog deloval v njeni duši. Nastalo je deset zvezkov s presenetljivimi dogodki, ki pa so vse potrdile priče. Ukaz spovednika je tudi bil, da mora svoje notranje trpljenje kazati na zunaj.

Utrjena vera

S tem pa se je začelo neko čisto drugačno trpljenje, žal tako značilno za okolico, v kateri živijo veliki svetniki. Mnogi, na čelu z njeno redovno predstojnico, so bili namreč prepričani, da je vse skupaj samo igra, goljufija in iskanje pozornosti. Cerkvena oblast je ukazala, naj se vse, kar se dogaja v zvezi z Veroniko, skrbno razišče in poroča v Rim.  Po prestani preizkušnji je moral škof poročati v Rim, da je nobena stvar ni zlomila, ostala je poslušna, vedrega duha, njena mistična doživetja pa so se neprekinjeno nadaljevala. Po papeževem ukazu so bile nato umaknjene vse kazni in prepovedi, sestre pa so jo soglasno izvolile za opatinjo.

Vir: druzina.si

Vous voulez découvrir d’autres histoires de saints ? Cliquez ici
Newsletter
Recevez Aleteia chaque jour. Abonnez-vous gratuitement