Aleteia
La fête du jour

Sreda, 15. april
Sveti Damijan Jožef de Veuster

redovnik

Rodil se je 3. januarja 1840 v flamski vasi Tremeloo v Belgiji,

umrl je 15. aprila 1889 na otoku Molokaj na Havajih.

Zavetnik: gobavcev, priprošnjik proti gobavosti

Naslednik na kmetiji

Pisatelj romanov o svetnikih Wilhelm Hünermann začenja svojo pripoved o očetu Damjanu s posrečenim prizorom ob njegovem rojstvu, ko se je ob njem spreobrnil "nepoboljšljivi" pijanec, kolednik, ki igra črnega kralja Gašperja. "O, da bi postal misijonar! Komaj tri dni si star, pa si že spreobrnil zamorca," je ob tem preroško ugotovila mati. Tako beremo v pripovedi, dejstvo pa je, da je oče računal, da bo z Jožefom dobil svojega naslednika na kmetiji. Veliki misijon leta 1858 pa je mladeničeve misli preusmeril popolnoma drugam in takrat se je v resnici začela njegova misijonska pot.

Misijonar sveta

Z željo, da bi pomagal najrevnejšim v daljnih deželah, se je odpravil od doma v Louvain, v samostan redovnikov presvetega Srca Jezusovega in Marijinega, kjer je že bil njegov brat, pater Pamfil. Zaprosil je za vstop v noviciat ter si privzel ime Damijan. Bil je zelo nadarjen, noviciat je hitro opravil, nato pa začel študij bogoslovja in modroslovja. Leta 1864 je bil posvečen v duhovnika in je novo mašo že obhajal v misijonih, v Honoluluju, kamor je šel zamenjat svojega obolelega brata. Tu se je začelo njegovo bogato misijonsko delovanje. Sledila sta še misijon v Koholi in devetletno delo pri Kanakih na Havajih. Odločilno zanj pa je bilo srečanje s škofom Maigretom, ta mu je pripovedoval o težavah na otoku Molokaj, kjer so gobavci umirali brez duhovnika, saj nihče ni zdržal med njimi. Damijan se mu je takoj ponudil in leta 1873 odplul na "otok zavrženih".

Življenje, darovano za najbolj zavržene

Gobavci so ga z navdušenjem sprejeli in kar niso mogli verjeti, da se je našel duhovnik, ki se bo za stalno naselil med njimi in delil z njimi njihovo žalostno usodo. Potem ko je za silo poskrbel za najbolj revne in zapuščene, je začel postavljati trdne, lesene hiše namesto prejšnjih koč iz ločja. S pomočjo lažjih bolnikov je sam stesal okoli 400 hiš za tisoč gobavcev, oskrbel vodovod, zgradil bolnišnico in sirotišnico. S svojim vztrajnim pisanjem in poročili je pripravil tudi vlado, da mu je začela pošiljati pomoč, zdravnike in strežno osebje. Pod njegovim vodstvom in skrbjo so gobavci spet zaživeli človeka vredno življenje. Poleg tega je požrtvovalno opravljal tudi svoje duhovniško poslanstvo: maševal, pridigal in delil zakramente. Številni gobavci so se ob njegovem zgledu in vsem, kar so videli, da je zanje storil, spreobračali in se dali krstiti. Dvanajst let je ostal oče Damjan zdrav in trden, v trinajstem letu pa je opazil, da je bolezen napadla tudi njega. Štiri leta jo je potrpežljivo prenašal, nato pa je bila tudi zanj usodna.

Vir: druzina.si

Vous voulez découvrir d’autres histoires de saints ? Cliquez ici
Newsletter
Recevez Aleteia chaque jour. Abonnez-vous gratuitement